Dodatno strokovno pomoč izvaja strokovnjak glede na otrokove težave.
Pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj izvaja specialni, socialni pedagog ali logoped, učno pomoč izvaja učitelj.
ODKRIVANJE IN PREPOZNAVANJE UČNIH TEŽAV
Učne težave se razprostirajo od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do zapletenih, od kratkotrajnih do vseživljenjskih.
Na učne težave učenca starše opozorijo učitelji in strokovni delavci šole, ki na podlagi opažanj pri pouku ugotavljajo, če učenec izkazuje težave na področju učenja in čustvovanja.
Če starši pri učencu v domačem okolju kljub rednem opravljanju vseh šolskih obveznosti (učenju, delanju domačih nalog, sledenju pri pouku …) opažajo težave pri učenju, na to opozorijo učitelja. O nadaljnjem postopanju se z učiteljem pogovorijo v času pogovornih ur.
Pri oceni in premagovanju učenčevih učnih težav učitelj sodeluje s starši in drugimi strokovnimi delavci na šoli, ki učijo učenca ali so ga že učili. Po potrebi se vključi tudi svetovalna služba.
5-STOPENJSKI MODEL POMOČI
Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli težave pri učenju, razlikujemo pet osnovnih stopenj pomoči. Sistematično in dosledno izvajamo korak za korakom.
1. STOPNJA: POMOČ UČITELJA
Učitelj je prvi, ki po navadi odkrije težave pri učencu z učnimi težavami in mu pomaga. Za učence v okviru rednega procesa poučevanja individualizira in diferencira učne zahteve, naloge, načine pridobivanja, utrjevanja in preverjanja znanja, učne pripomočke ipd. Učencu z učnimi težavami v nižjih razredih lahko pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju, ki tesno sodeluje z razrednim učiteljem in starši, po potrebi tudi s šolsko svetovalno službo. Učenec redno obiskuje dopolnilni pouk.
2. STOPNJA: POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE ALI SPECIALNOPEDAGOŠKE SLUŽBE
Če učenec z učnimi težavami kljub vsem učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja ne napreduje, potem se v projekt pomoči na učiteljevo pobudo ali pobudo staršev vključi še svetovalna služba. Svetovalna delavka dopolni in poglobi odkrivanje, raziskovanje in opredelitev ovir pri učencu in v okolju, učenčevih močnih področij in nadarjenost. V odkrivanje in raziskovanje težav in njeno rešitev vključi poleg učitelja tudi učenca in njegove starše.
3. STOPNJA: DODATNA INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ
Kadar se težave nadaljujejo, se učencu ponudi in organizira individualna in skupinska pomoč (ISP).
4. STOPNJA: MNENJE IN POMOČ ZUNANJE STROKOVNE USTANOVE
Za učenca z učnimi težavami, ki ne napreduje kljub vsem oblikam pomoči na prvih treh stopnjah, šola usmeri starše, da pri osebnem pediatru pridobijo napotnico za psihologa, psihiatra ali pedopsihiatra, ki otroka testira, svetuje glede nadaljnjega dela z otrokom in izda strokovno mnenje.
5. STOPNJA: PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN DODATNO STROKOVNO POMOČJO (DSP)
Če se na podlagi vseh stopenj pomoči in mnenju strokovnjakov izkaže, da gre za učenca z izrazitejšimi (specifičnimi) učnimi in/ali čustveno-vedenjskimi težavami, potem se staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP). Vlogo izpolnijo starši, šolska svetovalna služba in strokovni delavci šole pa uredijo potrebno dokumentacijo.
Starše učenca s pridobljenim DSP strokovna skupina povabi k soustvarjanju individualiziranega programa.
